JEZA

Čisto vsak je kdaj pa kdaj jezen. To je popolnoma normalna reakcija, ki se zgodi. Se polije kava po belem prtu, se razbije najlepša vaza, ki nam je bila dana s strani ljube tete, paradižnikova mezga na beli stajci in podobno.

Jeza je večna spremljevalka. In dobra novica je, da ima svoje pozitivne plati.

Jeza nas spodbuja, da končno nekaj ukrenemo, da se premaknemo naprej in nehamo mencati na enem in istem mestu. Da dobimo idejo, kam usmeriti svojo energijo za reševanje določene negativne situacije.

Pomaga nam ukrepati in se soočati z danimi situacijami. Posledično nam pomaga reševati probleme

Jeza nam daje tudi nekaj več moči, odločnost, da končno povemo svoje mnenje in prenehamo s sprejemanjem stanja takega kot je ki nam ne ustreza. Na telesni ravni nas iz nizkih obratov dvigne na visoke in požene a aktivnost.

Morda bomo z malenkost bolj jeznim nastopom, pridobili tisto spoštovanje, ki nam pripada. Da nismo več tihe miške, ki le ubogajo in svoje težave tlačijo v ozadje.

Žal pa je tu glede jeze še slaba novica. Jeza je izjemno močno, destruktivno čustvo.

Jeza služi nasprotovanju drugim, naj spremenijo svoje vedenje. Ko  nam je za naš način dojemanja in razmišljanja  storjena krivica ali smo bili žrtev nepoštene igre. Je postavljanje nove meje, ki ureja nov socialni svet glede na lastne standarde. Te standarde postavlja posameznik.

Kaj narediti, ko se pojavi nepotrebna, pretirana jeza.

Jeza, kot vemo močno vpliva na medsebojne odnose. Poznate zgodbo: v službi te nadrejeni razjezi, Jezo pospraviš v žep, kajti nikakor si ne dovoliš nasprotovati nadrejenemu. In to jezo prineseš domov. Tam je idealno mesto –  jezo streseš na domače. Ne krive in popolnoma nedolžne. Ampak zakaj? Ker te poznajo, ker ti bodo slej kot prej oprostili in vse bo v redu. Drugačen scenarij bolj boli – če bi se ta jeza sprostila na mestu, kjer je nastala – pri nadrejenemu. Prav gotovo bi se moral soočiti s krivdo, sramom, obžalovanjem. Ali pa sankcijami. Doma je seveda bistveno drugače.

Ne bo odveč, če bi si pri krotenju jeze pomagali z dnevnikom. Dnevnik jeze.

Dnevnik ne bo namenjen samo beleženju jeznih izpadov, pač pa tudi s soočanjem z njimi in zmanjševanju njihove pogostosti.

Ko napade jeza, si situacijo ogledamo. Kaj je povzročilo jezno reakcijo, katera informacija je bila krivec za to čustvo. Zabeleži se seveda tudi jakost jeze. Kako močno smo se ujezili, kako smo se ob tem počutili. Jakost jeze je odvisna tudi od pomembnosti situacije. Če čakamo v dolgi vrsti pred blagajn, je situacija precej manj pomembna, kot pa če s sodelavcem enostavno ne moreta najti skupnega jezika pri reševanji zastavljene naloge, ki ima za povrh še telo kratek časovni rok za izvedbo.

Torej: Dnevnik jeze

Situacija je lahko kateri koli dogodek, informacija ki jo dobimo

Pomen dogodka označimo s stopnjo pomembnosti od 1 do 10 – koliko nam ta dogodek pomeni, kakšna pričakovanja smo imeli

Jakost jeze od 1 (najnižja) do 10 ki je najvišja stopnja jeze (ko besnimo)

Naj opomnim, da jeza ni usmerjena vedno navzven, na okolico, ljudi ali predmete. Upoštevati je potrebno tudi jezo nase – samojeza.

Že samo beleženje je delno tudi soočanje in morebiten uvid za reševanje.

Naslednji korak pri razreševanju jeze se naslanja na trditev: »Občutki so samo občutki in misli samo misli. Pridejo in odidejo« To si velja zapomniti.

Ko naletite na neprijetno situacijo, bo to gotovo sprožilo neko razmišljanje. Misli gredo v svojo smer. Na koncu izzovejo določen občutek. Čakanje v koloni vozil ko se vam mudi bo gotovo izzvalo razmišljanje: »Pa ravno sedaj, ko se mi tako mudi, ta kolona« In kakšni bodo občutki? Jeza, razburjenost, nejevolja.

» Ljudi ne motijo zadeve same, temveč to, kako gledajo na njih« 

Epiktet

Večinoma razmišljamo avtomatsko. V delčkih sekunde se pojavi misel. Ta takoj za tem izzove občutek. Avtomatske misli so trdno usidrane v naši podzavesti in nas vodijo kot avtopilot.

Mogoče pa nebi bilo slabo, če bi se v neprijetni situaciji ustavili. Jeza izzove zelo hitre telesne reakcije, zato je pravočasno zaustavljanje še preden do reakcije pride, zelo važno. Torej, se ustavili, globoko vdihnili skozi nos in počasi izdihnili jezo skozi usta. To orodje nas za trenutek ustavi, ustavi avtomatske misli, reprogramira razmišljanje z bolj jasno sliko dogajanja in istočasno prepreči pojav neprijetnih občutkov. Jeza se lahko pomiri celo do tiste točke, ko postane celo motivacijska za razreševanje problema. Ali pa popolnoma izgine.

Ko se tako pomirimo, bo pogled na situacijo drugačen. Mogoče kot s strani opazovalca, kjer je možnost objektivne ocene velika.