Blog

Odpuščanje je proces

 

 

Pravo ODPUŠČANJE je resno delo.

Odpustiti je zapleten in vznemirljiv proces, ki zahteva da se poglobimo vase z namenom, da vzpostavimo notranji mir.

Da bi dosegli mesto potrebno odpuščanja, se moramo osredotočiti na  bistvo konflikta. Torej z samo-raziskovanjem. Le tako lahko pride so pravega odpuščanja ter prave osvoboditve in vzpostavitve notranjega miru.

Bolečina, ki je tu prisotna je posledica dejanja.

 

Ko gre za odpuščanje, obstaja težnja po čim hitrejši rešitvi.

A odpuščanje ni  dirka na kratke proge. Je proces, kajti hitro reševanje bo le površinska rešitev, katere rok trajanja je zelo  kratek. Hitro odpuščanje nosi masko nevtralnosti za katero se skrivajo nestabilna, destruktivna čustva.

Pravo odpuščanje ni za tiste s srcem, ki ni jasno, trdno in dovolj odprto. To  je proces in  se v njem skrivata dve vlogi – vloga »povzročitelja« in vloga »užaljenega«. Tako ju bom tudi v nadaljevanju imenovala.

Videli boste, da imata pri tem vsak svoj proces odpuščanja in povsem različne poti.

 


Užaljeni:

To je položaj, kjer podelite odpuščanje. Je proces osvobajanja, ki omogoči distanciranje od užaljenosti. Toda preden se osvobodimo  primeža užaljenosti, kot stanja ranjenega duha, moramo preučiti vsa mesta v sebi, ki so vezana na stanje ranjenosti – čustva.

Razlogi, zakaj ostanemo vezani na čustva užaljenosti se od osebe do osebe razlikujejo. Nekateri morda ne vedo, da so navezani na ta čustva in rane. Drugim morda ni jasno, kako jih je neko dejanje  druge osebe prizadelo in zato ne morejo odpustiti. Najdejo pa se tudi tisti, ki užaljenost prekrijejo z jezo. Odločijo se aktivno gojiti zamero in pasivno agresivnost do »kršitelja«. Na žalost jih to le dodatno veže na povzročeno rano in bolečine.

Ampak, obstaja upanje.

Kadar se izvaja resno in predano, nam proces odpuščanja dejansko pomaga odkriti te navezanosti in omogoča zdravljenje, ki je potrebno za njihovo sprostitev.

Ko je naša navezanost na dejanje razrezana na drobne koščke, raziskana, in smo pripravljeni podeliti odpuščanje, preidemo v končno – zaključno fazo procesa, s katero storilca/povzročitelja izpustimo in osvobodimo posledic njegovih dejanj.

Jasno je, da je to najtežji del odpuščanja, še posebej če smo prepričani, da mora /bi moral  povzročitelj prevzeti odgovornost za dejanje. Ampak zapomnite si: ko svoje odpuščanje vežemo na dejanja povzročitelja, ostanemo tudi mi povezani z dejanjem in storilcem. To pa je tisto, kar ni pot odpuščanja, saj se prej ali slej znajdemo v jezi in pasivni agresiji.

Ko smo sposobni opustiti navezanost na stopnji odgovornosti, ki naj bi jo prevzel storilec, spustimo misel na to, kaj je njegova naloga.

Ta del odpuščanja je posebno primeren za tiste, ki so »žrtve« dejanj oseb, s katerimi nima več stika. Na ta način lahko osvobodimo sebe in storilca. Včasih se zazdi, da tega dela procesa ne moremo opraviti in od osebe želimo opravičilo.

 


Povzročitelj:

Ko smo nekomu povzročili rano in iščemo odpuščanje, nastopi proces zavezanosti ali zavzetosti. S tem procesom se premaknemo proti dejanju in prevzamemo odgovornost za svoje dejanje.

A to je pogosto lažje reči, kot storiti. Zahtevanje odpuščanja je neverjetno ponižujoča izkušnja. A če k procesu pristopimo z iskrenostjo v svoji nameri in z mehkobo v srcu, nam morda ne bo dana le oprostitev, pač pa modrost lekcije o sebi.

Za večino je proces odpuščanja zastrašujoč. Ima nejasna navodila in veliko pričakovanj. Morda ne razumemo v celoti zahtevane ravni zaveze. Morda  pa dobro vemo, kaj nas čaka – notranje delo, ki ga moramo opraviti, vendar se počutimo paralizirane. Tako ne zmoremo opraviti naslednjih korakov, ki vodijo do resnične osvoboditve od našega »greha«.

Svoboda postane dosegljiva, ko se odločimo prevzeti popolno odgovornost in preučiti vse kar je v nas, da ugotovimo kaj nas je privedlo do tega dejanja. To se začne z vrednotenjem vzrokov za dejanje: namenov, misli in dejanj. Ko bomo pogledali nazaj – do virov vzroka, bomo bolje razumeli, zakaj smo dejanje storili.

To je proces samo-preverjanja. Ko ga v celoti zaključite, boste lažje razumeli sebe na globlji ravni. Če greste naprej, odkrivate namige, ki so dali priložnost za dejanje. Na primer: če ste nagnjeni k opravičevanju svojega vedenja, lahko začnete preučevati te utemeljitve in njihovo veljavnost. Pri tem lahko odkrijete, da so vaše navade vezane na stare rane, ki hranijo obrambne mehanizme / vedenja. Ko to odkrijete, se sprostijo gore energije, ki ste jih porabili za opravičevanja  in obrambo.

Z globokim in spoštljivim vpogledom vase ter upoštevanjem povratnih informacij, ki jih prejmemo od drugih ljudi, lahko spremenimo svoja dejanja do drugih in ublažimo posledice.

Na tej stopnji  samorazumevanja postanemo zreli za naslednji korak v procesu: Samo – odpuščanje.

Samo – odpuščanje pomeni odpustiti si svoje grehe, prekrške. Tu ni hitenja, da bi se pomaknili mimo ali preko bolečin. Ni hitenja, da čim prej preidemo v stanje udobja. Tu nastopi delo, ki zahteva čas.  Zahteva, da imamo pozitivno naravnano željo po sreči in svobodi.

Sposobnost doseganja tega je odvisna od vrste odnosa, ki ga imamo do sebe. Na primer: če  do sebe gojimo negativni odnos in občutke, da si ne zaslužimo biti srečni in svobodni, bo pot razumljivo težka.

Bodite prepričani, da pri samo- raziskovanju dobite veliko modrosti in možnosti za učenje. Nedvomno se bo osvetlil vaš odnos do sebe. Tako boste dobili priložnost, da si pričnete odpuščati.

Strup svoje užaljenosti dobi protistrup. To je samo-odpuščanje.

Tisti, ki se ne lotijo najprej samo-odpuščanja, bodo obtičali. Vezani bodo na krivdo, še naprej trpeli posledice lastnih dejanj.

Zapomnite si: z zamero in zavračanjem odpuščanja, se sami sebe kaznujemo. Povzročamo si rane, ki bolijo in se težko celijo.

 

Prej kot spoznamo, da je edini način premagovanja tako užaljenosti kot iskana  odpuščanja, popolna odgovornost za svoja dejanja, hitreje se osvobodimo posledic.

 

 

Oseba, ki je užaljena, želi storilca spremeniti v ujetnika, ga zapreti v zapor zaradi lastnega zavračanja odpuščanja.