Blog

Pobeg iz zapora uma

 Kako lahko pobegneš iz zapora svojega uma?

Zakaj ljudje svoje misli imenujejo zapori? Kako lahko prideš iz tega zapora?

 

 

 

Sogovornik mi pove:

»Delal sem v podjetju z računalniško opremo, ki podjetjem s pomočjo analize dobička in izgube pomaga pri boljših odločitvah. Vsak dan sem bil zelo zaposlen z upravljanjem številnih komponent podjetja in ljudi, vključno z proračuni, urniki, in prevzemanjem tveganja. Ko sem se pozno ponoči vračal domov, sem legel in  že kmalu je napočil čas za neskončna zaskrbljujoča razmišljanja. Dan se je odvrtel v mojih mislih:

Je bila to dobra odločitev? Ga je to, kar sem povedal prizadelo? Tega nebi smel reči – zakaj sem to rekel? Zakaj se ta ne želi več pogovarjati z mano?

Navzven sem bil popolnoma brez težav, a navznoter so se bile bitke samoanalize, samokritike, nezaupanja vase in nenehnega spraševanja – brez pravih odgovorov.

Moje misli o mojih odnosih so bile v glavnem negativne: obtoževanja in krivda za vse, kar sem storil narobe, kompleks manjvrednosti, sram, zamera, jeza do drugih, skrbi da v prihodnosti ne bo nič bolje. Nisem mogel prenehati razmišljati: bolj kot sem se trudil biti pozitiven in optimističen, bolj pesimističen sem postajal. Bilo je, kot da se je čas ustavil in sam sem globoko obtičal v ječi svojih misli. Bilo je boleče in zastrašujoče.«

 

 

Um je del nas in ko se zataknemo v mislih, se nam zazdi da smo njegovi ujetniki. Ker ne moremo nadzorovati svojega uma, nam ne preostane drugega, kot da sledimo mislim ki nam jih um predlaga. Zato se zdi, da smo v zaporu lastnega uma.

Zapor je kraj, kjer so zločinci fizično ločeni od družbe. Ironično je, da svoj um primerjamo s tem objektom, ki sprejema kršitelje, ki kršijo zakone.

V religijah, kot so krščanstvo ali Budizem, naj bi taki ljudje bili grešniki. Rečeno je, da so ljudje grešniki, ko obrnejo hrbet pravemu bogu ali Budi. Tudi če nismo religiozni, se zavedamo, da nismo popolni. Ujeti smo v svoje grehe – to je človeški um in prisiljeni smo umreti zanje. Pobegniti temu grešnikovemu umu, pomeni izstopiti iz zapora uma.

 

 

 

Vprašanje je, kako pobegniti?

 

Človeški um ustvarja življenje, ki ga je nekdo živel. Od otroštva do danes fotografiramo vse kar doživljamo z vsemi čutili. In shranjujemo kot film v mislih. Živimo kot ujetniki tega filma. Vse kar sestavlja ta film sodeluje v našem načinu delovanja. Sodeluje v oblikovanju misli, komunikacije, vedenj in na splošno pri oblikovanju našega življenja.

Smo naš um.

A kljub temu je um le kalup, ki ga lahko razbijemo in odidemo iz zapora lasnega uma. Če to storimo, najdeno svobodo.

 

Sogovorniku predlagam meditacijo.

 

Meditacija ponuja soočanje s samim sabo. Ponudi vedenje, da sta življenje in obstoj pretirana in izkrivljena iluzija, ki jo je treba ustaviti. Življenje je lahko ponavljanje te iluzije. Zlahka se prepustimo toku ponavljanja. A vse to nismo mi. Vse to so le iluzije. Tako kot senca drevesa ni drevo, tudi sledi našega življenja nismo mi.

Zapustiti zapor, iluzije o nas ne pomeni uničiti ali zrušiti svoj um. Potreben je čas in potrpljenje, da odpremo vrata ječe, izstopimo in izkoreninimo ječo. Je proces, tako kot je bil proces nastajanja ječe uma.

 

Če gosenica vztraja,   da ostane gosenica, bo neizogibno umrla kot gosenica.

Če se gosenica odreče življenju kot gosenica, se lahko spremeni v novo bitje – metulja.

Odrecite se življenju kot zapornik uma.

 

 

 

Ideja za reševanje iz zapora uma te čaka TU